Lepota in hitrost

Ni veliko dni v letu, ki bi ga tako težko čakali, kot je bil petek 3.oktober, vsaj za tistih nekaj avto-moto navdušence, ki smo se odpravili na svetovno prvenstvo v rally-ju na Korziko. Skoraj za poln mini bus se nas je nabralo tistih, ki ljubimo vonj po bencinskih hlapih in obenem raziskovanje oddaljenih krajev. Iz Rovt smo se na pot dolgo pribljižno 800 km odpravili v večernih urah. Pot nas je vodila iz Rovt do mejnega parehoda Fernetiči in naprej po Italiji do pristaniškega mesta Livorno. V Livornu smo se vkrcali na trajekt in odpluli proti Korziki. Plovba s trajektom je trajala pribljižno 4 ure. Na Korziki smo se izkrcali v mestu Bastija, ki leži na severnem delu otoka. Pot smo nadaljevali po cesti proti osrednjemu delu otoka, do mesta Corte in naprej do mesta Porticcio, ki leži slabih 10 km južneje od glavnega mesta Ajaccio, rojstnega mesta znamenitega francoskega voditelja Napoleona Bonaparte, ki je potoval tudi skozi naše kraje. Porticcio leži na zahodni obali otoka in je dobro izhodišče za popotnike, saj je v bližini glavnega mesta in ima s tem tudi dobre prometne povezave z vsemi smermi otoka. Korzika spada pod francosko ozemlje in v zemljepisno širino meri dobrih 80 km, po višini pa pribljižno 150 km. Uradni jezik je francoščina, ki pa se razlikuje od pogovornega jezika na Korziki.

Prvih nekaj dni smo namenili raziskovanju otoka in čofotanju, v še relativno toplem sredozemskem morju. Ogledali smo si cesto, ki vodi skozi mestece Porto, do nekaj večjega mesta Calvi, na severu otoka. Ta ozka in vijugasta cesta je znana po prepadnih pečinah in gorovju , skoraj živo rdeče barve, ki jo obdaja. V spominu nam bodo ostale tudi dolge peščene plaže in popolnoma čisto morje. Ogledali smo si tudi znamenito arheološko najdbišče v vasi Filitosa. Tu naj bi bile skulpture, ki jih je izdelal človek, stare več kot 8000 let.

Potem pa je prišel četrtek in vikend, zaradi katerega smo vsi skupaj sploh prišli. Dolge plaže in vijugaste ceste smo za tiste štiri dni pozabili, ter videli in slišali samo še nevejetno super zmogljive dirkalnike, prirejene za hitre in zavite ceste po Korziki. Začelo se je odštevanje, 3,2,1 ....lučke na semaforju so se ugasnile in kar je bilo od dirkalnika, je bil samo še zvok v daljavi. Pospešek, primerljiv z bolidom Formule1, se ne da opisati. Bolje je da ga vidiš v živo, še posebaj, če si od avta oddaljen dober meter. Kot je v naši navadi, smo se polarizirali na dva pola. Prvi na »citroenovce« in drugi na »fordovce«. To sta znamki avtomobilov za katere zagrizeno navijamo in jih vspodbujamo, vsakič ko dirkalnik »prileti« mimo nas. Tudi letos so zmagali »citroenovci« s francoskim voznikom Sebastianom Loebom na čelu. Nekoliko bolj smo bili razočarani »fordovci«, kot tudi glavni tovarniški voznik, Finec, Miko Hirvonen, ki je izpustil priložnost, da se pribljiža vodilnemu Loebu v skupnem seštevku točkovanja za svetovno prvenstvo. Ker pa boj še ni odločen, bomo budno spremljali še preostali dve tekmil, ki sta na sporedu.

Teden na Korziki je minil zelo hitro. Verjetno zaradi tega, ker se dobre in lepe stvari vedno odvrtijo precej hitreje, kot slabe in dolgočasne. Korzika, sigurno ni dolgočasna, zato jo priporočam vsem, ki bi si radi ogledali čudovito naravo z dolgimi plažami in gorami, visoke tudi nad 2500m. Mi se zagotovo še vrnemo, vsem ki pa se boste odpravili na ta čudovit sredozemski otok pa želim srečno pot, ali po francosko »bien voyage«.